Če se odpravljaš v Skandinavijo, ti bo mogoče koristil najin dve leti stari potopis:

Ugotovila sva, da je potovanje po Skandinaviji kar precej drago. Skupaj sva potrosila okvirno 550.000 SIT. Res je, da sva nisva spala v sotoru, ampak sva se odlocila za udobne in tople hisice (cabins). Ko sva naredila pregled stroskov, sva ugotovila, da sva potrosila:
- za bencin 138.000 SIT,
- za hrano (ki sva jo vecinoma prinesla iz Slovenije ter si kuhala sama): 94.000 SIT,
- za trajekte, mostnine, cestnine, ostale prevoze: 107.000 SIT,
- za vstopnine: 27.000 SIT,
- za nočitve: 142.000 SIT (zagotovo bi lahko privarcevala in zmanjsala stroske za priblizno trikrat, ce bi spala v sotoru), itd.

V celoti sva prevozila 10.173 km (do Nordkappa 4490 km).

1. dan: 23.8.2002, petek
Ob 21.10 sva se odpeljala iz Maribora proti avstrijskemu mejnemu prehodu Šentij in dalje proti Nemčiji.

2. dan: 24.8.2002, sobota
Ponoči sva zaspala v avtu za 2 uri in prispela v Essen k sorodnikom ob 11.00. Po kosilu sva se sprehodila v center mesta.

3. dan: 25.8.2002, nedelja
Ob 8.30 sva se odpeljala dalje. Na parkirišču v Nemčiji sva naletela na moškega, ki se mu je zdelo zanimivo, da sva iz Slovenije, saj je poznal reko Sočo in soške postrvi. Na poti do Danske sva srečala samo eno vozilo iz Slovenije. Iz Puttgardna sva se ob 14.35 odpeljala s trajektom na Dansko. Vožnja je trajala 45 minut. Spremljalo naju je čudovito in sončno vreme.

Danska naju je presenetila z velikimi belimi elektrarnami na veter. Na popolnoma ravni Danski sva jih videla na desetine. Danska je pretežno agrarna država. Povsod so nepregledna polja.

Želela sva videti most in tunel pod morjem od Kobenhavna do Malma (Švedska). Mostnina je bila kar precej zasoljena (275 SEK = 6.900 SIT). Bil je topel dan, saj je bilo kar 23 stopinj C ob 19.20. Peljala sva se mimo Helsingbora in Jonkopinga. Kakšnih 100 km pred Jonkopingom sva na radiu SR P3 zaslišala Bjelo dugme. Presenečenje!!!

Ta dan sva prevozila okrog 1200 km in se ustavila na parkirišču pri Linkopingu. Prespala sva kar v avtu.

4. dan: 26.8.2002, ponedeljek
Zbudila sva se že ob 5.00. Bilo je hladno, vendar sončno. Odpeljala sva se dalje proti Stockholmu. Kmalu sva nasla hotel F1, ki ga je priporočil kolega Behzad iz Irana. Ker sva bila zgodnja in še nisva mogla dobiti ključa, sva se odpravila v mesto. Z metrojem sva se odpeljala v center Stockholma. Stockholm je brez dvoma ena najlepših prestolnic na svetu, posebno stari del mesta. Zgrajen je na številnih otočkih, zato ima ogromno kanalov (kar 24.000 otokov tvori "skargarden". V njem živi okoli 740.000 prebivalcev (skupaj s širšo okolico pa 1,8 milijona). Ob obali sva pojedla sendvič, ki je stal celo premoženje (30 SEK = 750 SIT). Ob 10.00 sva šla na ogled mesta z ladjico (2 uri). Vreme je bilo čudovito, sončno in toplo. Iz ladjice je bil prelep razgled na Stockholm. Vozili smo se po morju, kanalih in jezeru. Zanimiv je bil prehod iz morja v jezero (zapornica). Okrog poldneva sva se sprehodila do parka Skansen, kjer so predstavljene stare švedske hiše. Imajo tudi majhen živalski vrt. Blizu parka je zelo zanimiv Vasa muzej, kjer je shranjena obnovljena (potopljena) ladja. Kljub temu da nisva imela študentskih izkaznic sva lahko dobila vstopnici s študentskim popustom. Izgovor je bil, da sva ju pozabila v hostel-u. Izgovor sva še večkrat uporabila. Popoldne sva se še sprehodila skozi mesto: glavna ulica, otok Gamastan in nato ... končno hrana (kebab). Po zelo zanimivem in napornem dnevu sva hitro zaspala.

5. dan: 27.8.2002, torek
Zbudila sva se že ob 7.00 in se odpravila z metrojem in avtobusom do Drottningholm palače (UNESCO World Heritage). Kraljeva rezidenca in parki v Drottningholmu naj bi bili ena izmed največjih turističnih atrakcij Stockholma. Palača je prelepa in ima zanimivo knjžnico. Ogledala sva si tudi vrtove in Kitajski paviljon. Vrtovi niso bili nič posebnega, saj so bile povsod nasajene samo ciprese in še nekaj grmičevja.

Popoldne sva obiskala Alainovega kolega Behzada v Ericssonu, ki ima svoje prostore v Kisti (poslovni predel Stockholma). Po kratkem klepetu sva odšla na pizzo (55 SEK = 1380 SIT) in kasneje na ogled filma v Cosmonovi (Space station). Zanimiva kinodvorana je v Natural History Museum-u. Nekako sem odkrila izhod in si pogledala kar dobršen del muzeja, ko sva ugotovila, da sploh nisva plačala vstopnine in se v bistvu "švercava".

Proti večeru sva se z avtobusom št. 69 odpeljala do TV stolpa, s katerega je razgled na celotno mesto. Zvečer sva si ogledala še nočno življenje Švedov, saj sva se sprehodila skozi glavno ulico.

6. dan: 28.8.2002, sreda
Odpravila sva se dalje proti Sigtuni, ki je zgodovinsko najbolj pomembno mesto v okolici Stockholma. Ustanovljeno je bila leta 980. Je tudi najstarejše še živeče mesto na Švedskem. Stora gatan pa je najverjetneje najstarejša glavna ulica na Švedskem. Celotno mesto je sestavljeno iz lesenih hiš, v katerih se še vedno prodajajo izdelki domače obrti (usnje, porcelan, ...). Zanimiva je mestna hiša (Sigtuna radhus), ki je najmanjša mestna hiša v Skandinaviji. Po ogledu čudovitih uličic sva si privoščila zajtrk ob pristanišču.

Nadaljevala sva v Skokloster, kjer sva si ogledala čudovit grad. Skokloster leži okoli 26 km od Sigtune. Zgrajen je bil med leti 1654 in 1671. V bližini je tudi muzej motorjev.

Nadaljevala sva pot proti Uppsali. Ustavila sva se šele v Sundsvallu, kjer sva nameravala kampirati, vendar je bila recepcija zaprta. Zato sva nadaljevala do Ornskoldsvika. Prespala sva ob jezeru v mali rumeni hišici.

7. dan: 29.8.2002, četrtek
Jutro je bilo čoudovito, sončno. Nad jezerom so bile meglice. Okrog 9.00 sva se odpeljala proti Umei in Lulei.

Ustavila sva se šele v Lulei, kjer sva si ogledala staro mesto - Gammelstad (UNESCO World Heritage), ki je bilo srednjeveški center severne Švedske. Ogledala sva si kamnito belo cerkev in se sprehodila med več kot 400 lesenih hiš.

Med vožnjo je bila pokrajina skoraj ves čas enaka: cesta in na obeh straneh nepregledni gozdovi, jezera in morje.

Prispela sva na Finsko, ki je bila zelo podobna, le vse je izgledalo bolj jesensko. Okrog 18.30 sva prispela do Rova motela (tudi kamp), ki leži okrog 9 km pred Rovaniemijem in prenočila v že kar luksuzni hišici (s kopalnico in WC-jem) za 40 EUR (= 9160 SIT). V kampu je bila tudi sauna (brezplačno).

8. dan: 30.8.2002, petek
Okrog 10.00 sva se odpeljala proti Napapiiriju, kjer je domovanje Božička. Leži na širini 66 stopinj in 33 minut. Najprej sva šla v Santa park, vendar sva ugotovila, da se odpre šele 22.11.2002. V parku (preko ograje) sva videla severne jelene (tudi belega). Nato sva nadaljevala v Santa Claus Village. Šla sva na glavno pošto, poiskala sva črto polarnega kroga in nazadnje obiskala Božička v njegovi pisarni. V tistem trenutku je najbrž bil na malici, saj ga ni bilo nikjer. Vendar sva ga počakala in se slikala s pravim Božičkom.

Ob 12.30 (po našem času; namreč v tem delu je potrebno prišteti še eno uro) sva se odpeljala proti Inariju.

Na poti sva se ustavila v nacionalnem parku Vrho Kekkonen, kjer sva šla na kratek sprehod. Vreme se je malo kasneje poslabšalo in je pričelo močno deževati. V Inariju sva šla samo na kosilo (sladka solata in sladka omaka?!).

Cesta od Inarija do Karigasniemija je bila zelo zanimiva (gor in dol, omejitev 100 km/h). Na poti sva videla dosti severnih jelenov.

Ob 19.30 sva šla preko Norveške meje. Še vedno je deževalo.

9. dan: 31.8.2002, sobota
Ob 9.00 sva se odpravila proti Nordkappu. Pokrajina se je popolnoma spremenila. V začetku so bila še drevesa v jesenskih barvah, kasneje pa samo trava in mah. Peljala sva se skozi 4 predore. Najdaljši je Nordkapptunnelen, ki je speljan pod morjem. Spusti se kar na 212 m pod morsko gladino. Dolg je skoraj 7000 m. Potrebno ga je plačati (179 NOR za avto, voznika in enega sopotnika = 5600 SIT).

Na Nordkapp sva prispela ob 11.00. Ker se dejansko parkirišče in dvorana odpreta ob 12.00, nama ni bilo treba plačati parkirnine. Pihal je leden veter. Bilo je oblačno, vendar je bil kljub temu razgled prelep. Nisva čakala, da odprejo Nordkapphallen, saj je bila vstopnina zelo visoka (175 NOR = 5500 SIT).

Zato sva se odločila, da greva na trekking na dejansko najsevernejšo točko kontinentalne Evrope, na Knivsjelodden. Avto sva pustila na parkirišču in se odpravila na trekking. Trajal naj bi 5 h v obe smeri. Pihal je močan veter. Pokrajina je bila zanimiva: polno kamenja, trave, potočkov in malih jezer. Srečala sva tudi dosti severnih jelenov. Izgledalo je kot na kakšnem drugem planetu. Po 65 minutah sva se odločila, da greva nazaj, saj je pričelo pihati hladneje in močneje, pa še rahlo deževati. S sabo nisva imela hrane, niti dovolj oblačil. Na poti nazaj sva skoraj ves čas morala hoditi navzgor. Torej ... najin sprehod je trajal približno 2 uri in 20 minut.

Odpeljala sva se dalje proti Alti (približno 4 ure vožnje od Nordkappa). Pokrajina je bila čudovita. Prenočišče sva našla v Kronstad kampu, kjer so bile hišice za 300 NOR (= 9450 SIT).

10. dan: 1.9.2002, nedelja
Ob 9.00 sva se odpeljala do Alte, ki je čudovito ribiško mesto. Ogledala sva si Alta muzej (UNESCO World Heritage) in se sprehodila v čudovitem vremenu (2 - 3 ure) med risbami na kamnu, ki so nastale pred 6200 - 4300 leti. Pogledala sva si tudi razstavo znotraj muzeja, kjer so predstavljeni predmeti iz kulture naroda Sami, finske vojaške zgodovine in tudi video predstavitev severnega sija ("aurora borealis").

Nato sva se odpravila proti Narviku. Cesta se je vijugala ob obali. Vreme se je poslabšalo. Občasno je deževalo. Pokrajina je bila ves čas zanimiva: hribi z ledeniki, veliko slapov, majhne ribiške vasice s pisanimi hišami, veliko ovac in krav. Ko sva prispela blizu Narvika sva se odločila, da ne bova šla do Abisko parka (ki leži na Švedskem), kot sva prvotno načrtovala, ampak se bova odpravila dalje proti Lofotskim otokom. Kar težko je bilo najti prenočišče, saj se je poletna sezona včeraj zaljučila in so veliko kampov že zaprli. Nazadnje sva našla lepo hišico v kampu blizu jezera v bližini Karingena.

11. dan: 2.9.2002, ponedeljek
Zjutraj sva se zbudila v katastrofalno jutro: dež, močan veter in nebo prepredeno z debelimi oblaki. Poskusila sva nadaljevati proti Lofotom. Vendar sva po kakšnih 20 km ugotovila, da je vreme čedalje slabše in je bolje, da se obrneva ter se odpeljeva proti Moi i Rani.

Pokrajina je bila na tej poti zelo divja: kamnite gore in ledeniki, strma obala, nemirno morje, polno tunelov in prelazov. Ustavila sva se v Polar Arctic Cicle centru (ki leži na širini 66 stopinj in 33 minut), kjer sva želela poslati kartice z znamko Polar Arctic Circle. Prišla sva prepozno, saj sta v tem času (september) center in pošta odprta samo do 18.00 ure.

Vreme je bilo že kar nezemeljsko. Veter je bil tako močan, da naju je kar prestavljal. Deževalo je močno. Pokrajina je bila prav vesoljska: valovita, poraščena z mahom, lišaji in travo. Prespala sva v Anna's kampu blizu Moi i Rane.

12. dan: 3.9.2002, torek
Zjutraj sva se ustavila v Moi i Rani, vendar mesto ni bilo nič posebnega (industrijsko mesto), čeprav pravijo, da je to najprijaznejše mesto za turiste. Ta sloves se ga drži predvsem zaradi velikega števila tujcev v mestu, ki so prišli v Moi i Rano predvsem zaradi dela (jeklarna). Je tretje največje mesto na severu Norveške in pomeni prehod na področje gozdov, jam in ledenikov "Arctic Circle" regije.

Pot sva nadaljevala proti Trondheimu. Peljala sva se ob reki Laksfossen in se ustavila ob velikem slapu. Vreme je bilo spremenljivo. Piahol je in tudi deževalo. Potem se je izboljšalo. Na najino veselje so se pričeli oblaki trgati in prikazalo se je tudi sonce. Pokrajina je bila prelepa.

Ustavila sva se v vasici Hell (= pekel), kjer sva se slikala na železniški postaji. Lahko rečeva, da sva dejansko bila v Peklu in nazaj. Popoldne sva šla na sprehod v Trondheim. Prespala sva v youth hostel-u v Trondheimu.

13. dan: 4.9.2002, sreda
Po malo drugačnem zajtrku (saj je bil vključen v ceno hostela) sva se odpravila v center Trondheima, ki je živo univerzitetno mesto in tretje največje mesto Noreške ter prva prestolnica. Ima bogato srednjeveško zgodovino. Mesto se lahko najlaže razišče peš.

Najprej sva šla na ribjo tržnico, ki pa je bila zelo majhna pa še celo več klobas so prodajali kot rib.

Potem sva šla do Nidaros katedrale, kamor sva prispela ravno ob 11.00, ko se je pričelo vodenje v angleškem jeziku. Vodička je imela zelo zanimivo predstavitev zgodovine katedrale. Kasneje sva si ogledala še muzej Erkebispegarden. Potem sva počivala v majhnem parku ob katedrali.

Nato sva šla pogledat kraljevo zgradbo Stiftsgarden (največja lesena hiša v Skandinaviji). Nato sva šla skozi center. Na pomolu sva pisala kartice. Vreme je bilo čudovito. Vroče. Reka je bila kar umazana (različne stvari so plavale ob robu?!).

Nato sva se odpravila na sprehod na hrib, kjer je bila bela trdnjava Kristiansten Fort, ter si pogledala razgled na mesto in pristanišče.

Potem sva se sprehodila po desnem bregu reke, kjer so bile stare ulice z malimi bari, nato preko novega mosta do ... Burger kinga.

Zvečer sva komaj zaspala, saj je bila najina soba locirana med samimi otroci, ki so bili na šolskem izletu in so bili zelooo glasni.

14. dan: 5.9.2002, četrtek
Po hrupni noči sva nadaljevala pot proti Kristinasundu. Po poti je rahlo pršilo. Ogledala sva si Kristiansund, ki je majhno zanimivo mestece (okoli 17.000 prebivalcev). Stari del mesta je izgledal lep.

Nato sva se peljala preko Atlantic roada. Vreme je postalo sončno in toplo. Cesta vodi preko 17 otočkov, ki so povezani z mostovi.

Peljala sva se mimo Molde-ja. Nato sva se odločila, da se ne bova peljala s trajektom in skozi tunel (krajša pot), ker je bilo to kar drago, ampak sva se odločila za pot okoli fjorda. Izkazalo se je, da je bila to odlična odločitev, saj se je vreme tudi v tem delu zjasnilo pa tudi okolica je bila prelepa.

Nato do Aldalsnesa in proti Trollstieg Passu. Pot na vrh prelaza je bila zelo divja in zanimiva. Ustavila sva se pri mostu (in si ogledala 180 m visok Trollstieg slap) in na vrhu Trollstieg prelaza, kjer sva sezidala hišico za trolčke.

Prenočila sva v lepi hišici na drugi strani prelaza od koder sva imela lep razgled na gore.

15. dan: 6.9.2002, petek
Ob 9.10 sva se odpeljala do trajekta (odhod ob 9.45 iz Linge v Eidsdal).

Potem sva nadaljevala proti Geirangerju. Na enem parkirišču sva srečala zelo "domače" ovce. V Geirangerju sem se slikala z velikim trolom. Nato sva šla na trajekt (round trip je trajal 130 minut). Videla sva slapove "sedem sester", "snubec", ... V Hellesyltu (kjer je trajekt stal 30 minut) sva si pogledala slap.

Po izletu po fjordu sva si pogledala Flydalsjuvet (skala), od koder je razgled na Geirangersfjord.

Potem sva se odločila (kljub megli na vrhovih gora), da se odpeljeva na visoko goro Dalsniba. V začetku je bila megla, ki pa se je v nekaj minutah razkadila. Prikazal se je čudovit razgled na Geirangersfjord.

Nato sva se vrnila z gore in nadaljevala pot po turistični cesti. Slikala sva se na visečem mostu ... in tam se nama je zgodila nesreča. Pokvaril se nama je fotoaparat. Zato sva se vrnila na glavno cesto in nadaljevala proti Lomu. Kupila sva dva fotoaparata za enkratno uporabo.

V Lomu sva si pogledala leseno cerkev (Lom Stavkyrkje) iz 12. stoletja, ki še vedno služi kot lokalna cerkev.

Nato sva nadaljevala do vznožja najvišje gore na Norveškem (Galdhopinger) in si pogledala Galdhopinger Summer Ski Center - poletno smučišče, ledeniki. Jezero, čudovit pogled na okoliške ledenike, gore in doline. Prespala sva kakšne 3 km naprej po cesti 55 od odcepa za Galdhopinger.

16. dan: 7.9.2002, sobota
Ob 9.20 sva se odpeljala proti prelazu Sognefjell Pass (1440 m), kjer je še bil sneg in ledeniki. Videla sva tudi nekaj ljudi, ki so šotorili ob jezeru. Cesta je bila vijugasta, a zanimiva. Bilo je zelo hladno in pihal je veter. Vendar to ni bila ovira, da ne bi šla na sneg.

Nato sva nadaljevala pot do Jostedalsbreen ledenika, ki je največji ledeniki v Evropi. Šla sva do enega njegovih rokavov: Nigardsbreen. Šla sva peš do ledenika (1 ura hoje v eno smer). Skupine lahko najamejo tudi ladjico (20 NOR = 630 SIT/osebo). Pot je bila zanimiva, saj sva morala plezati po polzkih skalah, prečkati potočke, hoditi ob jezeru, v katerem so še plavali kosi ledu. Ledenik je bil modre barve. Videlo se je, da je na enem delu sveže udrt.

Potem sva se peljala mimo Sogndala do Hella, kjer sva šla s trajektom do Vangsnesa.

Nato pa preko Vikasfjell prelaza. Na vrhu sva se ustavila. Dogodek z agresivno ovco na vrhu prelaza je bil prav zanimiv in smešen. Vendar je ovca dosegala, da sem ji dala ves najin (star) kruh (zato sva zvečer jedla prepečenec). Ustavila sva se tudi ob velikem slapu.

Nato sva nadaljevala do Vossa, kjer sva videla smučišča (brez snega) in naprej do Espelanda. Na poti je bilo vsaj 50 km tunelov. Nočila sva v Lone kampu (pol ure vožnje od Bergna).

17. dan: 8.9.2002, nedelja
Vremenska napoved prejšnega dne, da naj bi danes deževalo, se ni uresničila. Bilo je sončno in vroče. Zjutraj sva se zbudila šele ob 8.30, saj sva bila kar utrujena.

Z avtobusom sva se odpravila v center Bergna. Bergen je čudovito mesto in drugo največje mesto na Norveškem. Prav tako je univerzitetno in kulturno središče. V njem živi okoli 230.000 prebivalcev. V 12. in 13. stoletju je bil Norveška prestolnica. Najprej sva se sprehodila od avtobusne postaje mimo jezera do osrednjega trga Torget. Poskusila sva najti ribjo tržnico (prvič), a nama ni uspelo. Vzrok sva ugotovila šele kasneje.

Zato sva šla v turistično pisarno (na drugi strani ceste) in si kupila karte za "Bergen in a Nutshell". Najprej sva se peljala z avtobusom skozi mesto in nato z gondolo na Ulriken hrib, od koder je bil prelep razgled na mesto. In ... doživela sva omamen vonj po raju, to je svežih rogljičkih in pecivu. Nujno sva si morala kupiti vsak dva kosa. Luksuz. Kmalu sva se odpravila nazaj z gondolo in avtobusom.

Poskušala sva še (drugič) poiskati ribjo tržnico, a je nisva našla. Potem sva si privoščila na ob obali "fish&chips". Slastno. Nazadnje sva si ogledala še Byrggen (UNESCO World Heritage). Eno hišo, kjer je bila slikarska razstava, sva si ogledala tudi znotraj.

Potem sva se odpeljala s funikular vlakom na manjši hrib Mt Floyen, počivala na soncu in opazovala ljudi (mala "Pika nogavička" je izgubila svoje starše in ... jih spet našla).

Ko sva se vrnila, sva se sprehodila še do Johannes cerkve in se z avobusom št. 900 odpeljala v kamp.

18. dan: 9.9.2002, ponedeljek
Zjutraj sva dolgo spala. Odpeljala sva se v Bergen ... in našla ribjo tržnico. Ugotovila sva, da jo včeraj nisva mogla najti, saj je ni bilo.
Nato sva šla do Rosenkranz stolpa (zgrajen v 16. stoletju), kjer sva v bližnjem parku lenarila na soncu.
Ko sva bila lačna, sva poskušala najti gospo, ki je prodajala ribe in krompirček, a je ni bilo. Od žalosti sva šla v Burger kinga.
Popoldne sva se sprehodila do starega dela mesta (Gamle Bergen). Nato pa zopet malo počivanja, saj je bil dan čudovit in sončen. Kljub temu da sva v vseh vodičih zasledila, da je večino časa v Bergnu dež (dežuje namreč kar 275 dni v letu), sva doživela dva sončna in prelepa dneva.

19. dan: 10.9.2002, torek
Okrog 8.30 sva se odpeljala iz Bergna proti Oslu.
Peljala sva se skozi najdaljši predor na svetu (Aurland - Laerdal, 24,5 km).
Po poti sva si ogledala še leseno cerkev v Borgundu.
Peljala sva se preko prelaza Fillefjell. Pokrajina je bila čudovita.
Ustavila sva se v Oslu (glavno mesto Norveške, okoli 500.000 prebivalcev), kjer sva si ogledala Kon Tiki muzej (balsa raft, ladja Ra II) in Vigeland park, ki naju je presenetil z okoli 200 granitnimi in bronastimi kipi norveškega kiparja Gustava Vigelanda (1869 - 1943). Njegovi kipi predstavljajo vrsto človeških ekstermnih čustev. Najbolj znan je kip jeznega dojenčka.
Iz Osla sva se odpeljala na Švedsko do Helsingbora, kjer sva šla ob 1.15 na trajekt. Malo naprej od Kobenhavna sva prespala v avtu.

20. dan: 11.9.2002, sreda
Vozila sva se od Kobenhavna preko Hamburga, Hannovra, Kassela, Wuertsburga, Nuernberga, Regensburga, Passaua, Graza do Maribora. Po poti sva se ustavila samo v Nemčiji, kjer sva si privoščila dunajski zrezek s krompirčkom.

21. dan: 12.9.2002, četrtek
Domov sva prispela v zgodnjih jutranjih urah. Najprej sva si privoščila ... domačo hrano.

Lep pozdrav,
Alenka in Alain


--
Dodal: bostjan 10.05.2005 ob 20:25:00


Komentiraj v forumu