Nepal. Država je v krizi, ker povsod napadajo maoistični disidenti. Vožnja skozi vzhodni del države do prestolnice traja še dlje kot iz Patne. Policijske kontrole na vsakem koraku so prav utrujajoče, še posebej če je kvaliteta avtobusov na podobnem nivoju kot v Etiopiji – pet miniaturnih zicov vštric, sedala odpadajo... Na enem mestu smo čakali – reci in piši – pet ur!!! Namesto zvečer smo v Katmandu prišli opolnoči.
Na poti v Chitwan smo na neki točki obtičali in po dolgem času izvedeli, da je most pred nami miniran. Seveda me je matral firbec in šel sem peš slab kilometer naprej, da vidim kaj je. Za mano sta prišla še dva Nizozemca. Najprej noben od vojakov ni znal zadosti angleško, da bi razložil, za kaj gre – na vsako vprašanje so odgovarjali z yes. Končno sem prišel do tega, da na mostu ležita dve doma narejeni granati. Čeprav so težili, sem jih šel posnet od blizu. Potem sem jim razložil svojo teorijo o tem, kako jih je treba odstraniti (a sem še iz JNA izvežban nišandžija PM ali ne?), pa se nihče ni upal kaj dosti in sem že razmišljal o tem, da bi se delal heroja. Končno je od nekod pridrvel džip in čez čas je eden od bomb squada naredil isto, kot sem hotel jaz. Dregnil je vsako bombo z dolgo palico, da vidi če ni minirana, potem pa jih preprosto vrgel čez rob mosta. Seveda sem pri sopotnikih požel slavo.


--
Dodal: bostjan 10.05.2005 ob 20:22:37


Komentiraj v forumu